Glas tišine

Besede, ki vodijo k miru in samospoznanju

recent posts

about

In potem sem zaslišal radost

In potem sem zaslišal radost

UVOD

Ko sem se končno slišal

Dolgo časa sem si želel napisati to knjigo. Pa ne zato, ker bi menil, da sem pomemben. Ne zato, ker bi si želel priznanja. Ampak zato, ker mi je življenje šepetalo:

“Zdaj govori. Zdaj deli. Zdaj si prišel do mesta, kjer tvoj glas ni več ranjen – ampak resničen.”

To ni zgodba zvezde. To ni recept za razsvetljenje. To je zgodba človeka, ki je iz čistega preživetja začel rasti v čisto prisotnost. Ki je skozi kaos iskal resnico, skozi molk iskal besedo in skozi bolečino – darilo.

Tako kot ti, sem tudi jaz kdaj verjel, da moram biti boljši, močnejši, uspešnejši, da bom vreden ljubezni. In tako kot ti, sem imel trenutke, ko sem si želel izginiti. Umiriti vse. Ugasniti misli. Pojesti temo in jo nekako prebaviti.

A danes, ko gledam nazaj, vidim igro. Ne zlobno – sveto igro življenja. Vidim, kako sem bil v vsakem trenutku na pravem mestu – tudi ko sem kričal, da nočem biti tam.

Zato to knjigo pišem z nasmeškom. S toplim pogledom. S hvaležnostjo.
Ne boš našel popolnega junaka med temi vrsticami.
A če boš pozoren, boš morda našel sebe.
Tam, kjer sem jaz našel sebe:
v solzi, ki ni imela razloga,
v tišini, ki je govorila glasneje od vseh mojih misli,
v trenutku, ko sem si dovolil biti – samo to kar sem.

Ne vem, kaj boš odnesel od tega branja. Morda pogum. Morda sočutje. Morda boš začel verjeti, da si lahko drugačen konec napišeš sam.

A to ti lahko obljubim:

V teh straneh je resnica. Moja resnica. Ki je rasla dolgo, padala pogosto in danes – poje.

In ta pesem ni popolna. A je živa. In če boš prisluhnil, bo mogoče tudi tvoja.

Dobrodošel. Veselim se tega potovanja s teboj.

1. poglavje

Nekoč sem mislil, da življenje izgleda drugače

Ko sem bil otrok, sem mislil, da življenje pride s priročnikom. Da nekdo odrasel ve, kako stvari delujejo – in da mi bo to nekega dne nekdo razložil. Mislil sem, da odraslost prinese odgovore, zakonska zveza prinese srečo, starši prinesejo varnost, delo prinese smisel, in vera – odrešitev.

A življenje me je že zgodaj začelo učiti drugače. Po svoje. Brez učbenikov. Včasih nežno, včasih brutalno.

In jaz sem verjel, da je z mano nekaj narobe, ker nisem razumel pravil igre.
Ker nisem bil dovolj “prav”.
Ker sem čutil preveč.
Ker sem molčal, ko bi moral govoriti.
Ker sem govoril, ko bi moral molčati.
Ker sem iskal Boga, medtem ko sem se oddaljeval od sebe.

Živel sem življenje, kot da moram zaslužiti obstoj.

Biti dovolj dober. Biti uspešen. Biti nekdo.
A vedno je nekaj manjkalo.
In to nekaj ni bilo zunaj mene.

Bilo je nekaj, kar je globoko znotraj jokalo:

“A me sploh vidiš? A me sploh slišiš?”

Dolgo časa nisem vedel, da je ta glas moj. Glas otroka v meni. Glas duše.
Glas, ki ni iskal priznanja – ampak Resnico. Ne potrditev – ampak Stik. Ne razlago – ampak Prisotnost.

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem večino svojega življenja preživel kot iskalec.
Iskalec nečesa, za kar sem mislil, da bo napolnilo tisto praznino.
A ta praznina ni bila napaka. Bila je povabilo.

Vsaka razpoka v mojem življenju je bila v resnici prehod.
Vsaka izguba – prerokba.
Vsaka bolečina – iniciacija.

In čeprav se nisem zavedal, sem že takrat hodil po poti duše.
Z razcefranimi čevlji. Z zabrisanim zemljevidom. In z občutkom, da sem sam.
A nisem bil.

Bilo je nekaj v meni, kar je vedelo. Kar je čakalo. Kar je nežno šepetalo tudi takrat, ko sem kričal v prazno.

Tisti, ki je vedel, je danes tukaj. Piše te vrstice.

Smeh mi pride na obraz, ko se spomnim, kako resno sem včasih jemal življenje.
Kako sem si zapiral vrata, ker sem mislil, da nisem dovolj.

In danes…
Danes se odpiram.
Ne zato, ker je vse popolno.
Ampak zato, ker vem, da sem vreden ljubezni tudi v svoji nepopolnosti.
Tako kot ti.

To poglavje ni zaključek. Je povabilo.
Da se spomniš, kdaj si prvič verjel, da moraš biti drugačen, da boš vreden.
In da to nežno prepoznaš – in pustiš oditi.

Naslednje poglavje?
Tam se začne razpad.
A iz pepela… pride resnična pesem.

2. poglavje

Ko se je vse podrlo (in začelo)

Zdravnik je bil zelo jasen. Rekel je:

“Imate možganski tumor. Čas je bistven. Po vsej verjetnosti imate pred sabo največ šest mesecev.”

Ko slišiš tak stavek, ti telo otrpne, srce obstoji, um pa se razleti na tisoč koščkov. Ne slišiš več naslednjih stavkov. Ne vidiš več obrazov. Samo tišina. Ena sama, grobna tišina, v kateri se sesede ves tvoj svet.

Takrat nisem vedel, da tisti stavek ni bil obsodba. Bil je klic.

Bil je začetek najmočnejšega potovanja v mojem življenju – potovanja iz telesa v dušo, iz obupa v upanje, iz bolezni v prebujenje. A preden sem karkoli dojel, sem padel v temo. V tisti prostor, kjer si popolnoma sam – in se prvič res srečaš s sabo.

Na začetku sem bil samo prestrašen. Potem sem bil jezen. Potem – prazen.

Spraševal sem se: zakaj jaz?
Kaj sem naredil narobe?
Ali sem slab človek?
Ali je to kazen?
Ali Bog sploh obstaja?

Odgovorov ni bilo. Samo tišina. In strah.

In potem, nekje v tej tišini… nekaj nežnega. Nekaj, kar ni prišlo od zunaj. Ni bil nasvet, ni bil glas.
Bila je prisotnost.
Nekdo – ali nekaj – v meni, kar me ni obsojalo.
Samo bilo je.
Kot bi me nekaj držalo, še preden sem padel na dno.

In prvič v življenju sem se vprašal:

“Kaj če ta bolezen ni moj konec… ampak moje rojstvo?”
“Kaj če mi življenje ne jemlje prihodnosti, ampak mi daje resnico?”

Začel sem se boriti. A ne proti bolezni – proti svoji stari identiteti.

Zdravniki so delali svoje. Jemal sem zdravila, hodil na preglede. A v meni se je začel drug proces: poglabljanje. Spuščanje. Odkrivanje notranjih virov.

Začel sem meditirati – najprej iz obupa, potem iz ljubezni.
Odprl sem se duhovnosti – ne kot vernik, ampak kot ranjenec.
Dovolil sem si verjeti, da obstaja nekaj več – in da je to “nekaj več” že v meni.

In tako sem počasi začel čutiti… zdravilo. Ne v tabletah. V tišini.

Vsak vdih je postal molitev.
Vsaka solza – krst.
Vsak dan brez bolečine – milost.

Bolezen me je naučila prisotnosti. Naučila me je, da sem umrl staremu delu sebe – tistemu, ki je živel iz strahu, nadzora, dokazovanja.
Zdaj sem živel iz ljubezni. In prvič, zares – živel.

Danes, ko pišem te vrstice, je od tiste diagnoze minilo dvanajst let. Tumor se ni vrnil.
A jaz se tudi nisem vrnil tja, kjer sem bil prej.
Preprosto ne morem. Nisem več isti.

Vem, da je zdravljenje mogoče.
Vem, da obstaja notranja moč, ki presega razum.
In vem, da nas življenje nikoli ne kaznuje. Samo kliče.
In čaka, da mu končno prisluhnemo.

3. poglavje

Iskanje odgovorov – vsepovsod, razen v sebi

Ko sem prestal šok diagnoze in preživel – ne le klinično, ampak duševno – se je začelo drugo poglavje mojega potovanja: iskanje.

Postal sem iskalec z veliko začetnico. Vsak seminar, vsaka knjiga, vsaka metoda je bila zame upanje. Ko nekdo reče “duhovno prebujenje”, to zveni lepo, a resnica je bolj zapletena. Moj notranji svet je bil kot gradbišče: odprta tla, razsute strukture, prah povsod, in jaz z lopato – kopljem in iščem zlato.

Poskusil sem skoraj vse.

Bral sem duhovne klasike in ezoterične priročnike, poslušal guruje, šamane, energijske zdravilce in terapevte. Reiki, meditacije, angelska vodstva, regresije, kristali, afirmacije, theta healing, čiščenja karmičnih vezi… bil sem odprt za vse.

Na vsakem koraku sem si želel le eno:

“Naj mi nekdo pove, zakaj sem tukaj.”
“Naj mi nekdo pove, kaj moram še razumeti, da bom končno v miru.”

Včasih sem imel občutek, da hodim skozi duhovni “supermarket”. Kupim nekaj prakse, jo preizkusim, odložim, grem naprej. Nekatere stvari so se me globoko dotaknile. Druge… sem zamenjal za naslednjo.

Bil sem lačen. Ampak ne hrane. Resnice.

In čeprav sem iskal zunaj, je resnica nežno čakala znotraj. Spomnim se trenutka, ko sem sedel v tišini, po enem od bolj intenzivnih “duhovnih maratonov”. Vse me je bolelo – ne telo, ampak zavest. In slišal sem preprost, jasen glas znotraj sebe:

“Ni ti treba nikamor. Samo bodi tukaj. S sabo.”

Ta stavek me je zadel močneje kot katerakoli kanalizirana informacija, katerakoli knjiga, katerikoli učitelj.
Bil sem tukaj. Bil sem jaz. In to je bilo – dovolj.

Duhovni ego je tiha zver.

Med vsemi praksami sem opazil še nekaj: kako z lahkoto sem se začel identificirati kot nekdo, ki “ve več”, ki je “duhovno napreden”. Začel sem presojati druge – in tudi sebe – po tem, koliko sem “razvit”, koliko meditiram, koliko “prečistim svojih senc”.

A globoko v sebi sem čutil, da to ni ljubezen. To je bil nov obraz starega – potreba po potrditvi, po nadzoru, po pripadnosti. Duhovni ego. Tisti, ki te prepriča, da si boljši, ker si “zavesten”. In ravno ta misel te oddalji od resničnega bistva.

Iskanje me je vodilo nazaj – k sebi.

Ne tako, kot sem si predstavljal. Brez fanfar, brez razsvetljenja. Samo nežno, tiho vračanje k srcu.
Začel sem sprejemati, da nobena tehnika ne bo čudežno izbrisala mojih ran. A vsaka mi lahko pomaga, da sem bolj prisoten z njimi.

In to je postalo moje vodilo:

“Ne iščem več odrešitve. Iščem resničnost. Prisotnost. Sebe.”

Danes vem, da sem vse, kar sem iskal zunaj, v resnici vedno nosil s sabo.
Včasih moraš iti daleč stran, da se vrneš domov.
In včasih moraš zaiti v tisoč sistemov, da prepoznaš tisto, kar je bilo v tebi ves čas:

zavest, ki ljubi.
srce, ki ve.
in duša, ki se nikoli ni izgubila.

4. poglavje

Prelom – ko sem prvič slišal svoj glas

Dolgo sem poslušal druge.
Zdravnike, duhovne učitelje, terapevte, knjige, prijatelje, notranje kritike. Vsak je imel svoje mnenje, svoj pogled, svoj nasvet. In vsak glas se je boril za moj notranji prostor.

Zamešal sem jih s sabo.
In nekje v tem hrupu… sem izgubil svoj glas.
Tisti, ki ne kriči. Tisti, ki ne prepričuje. Tisti, ki samo je.

Spomnim se enega večera. Ni bilo posebnega dogodka. Ni bilo ekstaze. Samo jaz, tišina in utrujenost od iskanja.

Bil sem utrujen od tega, da moram postati boljši. Da moram nekaj dokazati. Da moram biti “ozdravljen”, “prebujen”, “v ravnovesju”.

Preprosto nisem imel več moči.
In v tistem utrujenem vdihu, v tisti kapitulaciji, se je zgodilo nekaj tihega.
Kot bi nekaj v meni izdihnilo skupaj z mano.
In sem zaslišal. Ne z ušesi. Z dušo.

“Tukaj sem.”
“Vse je v redu.”
“Ni ti treba biti nič drugega, kot kar si.”

Tisti trenutek me ni razsvetlil. A me je ozemljil.
Čutil sem, da se nekaj premika v meni. Počasi, nežno, kot žarek, ki prodira skozi gosto meglo.

To ni bil glas logike. Niti intuicije v običajnem smislu. Bil je bolj… spomin.
Kot da sem se spomnil, kdo sem bil preden sem postal to, kar sem mislil, da moram biti.

Začel sem poslušati.

Ne z naporom. Z nežnostjo. Ko sem si dovolil umolkniti, je življenje začelo govoriti.
Ne v besedah. V znamenjih, občutkih, uvidih.
Enkrat med hojo. Drugič med pranjem posode. Spet tretjič med pogovorom, ko sem zaslišal stavek, ki me je zadel kot strela.

“To si ti.”

In takrat sem vedel: moj glas ni en sam zvok.
Je tok. Je prisotnost. Je jasnost.
Ni v glavi. Je v srcu.
Ni v prepričanju. Je v resnici.

V tem času sem se začel poglabljati tudi v terapijo.
Ne več kot pacient, ampak kot raziskovalec svoje notranjosti.
Začel sem izražati stvari, ki so v meni ležale desetletja.
Stvari, o katerih se v naši družini ni govorilo.
Stvari, ki sem jih zaklenil v najgloblji predal – iz sramu, iz strahu, iz naučenega molka.

In čudežno, vsakokrat, ko sem povedal resnico… sem ozdravel.
Ne popolnoma. A bolj kot kadarkoli prej.

Ananda je bila moj naslednji prelom.

Ko sem prvič vstopil v ta prostor, nisem vedel, kaj pričakovati.
A nekaj v meni je prepoznalo – tukaj ni igre. Tukaj ni pretvarjanja.
Tukaj gre za resnico. In za pogum, da jo živim.

Srečanje z Dejanom je bilo kot ogledalo.
Ne ogledalo ega. Ogledalo duše.
Kar sem tam slišal, sem že poznal – a sem pozabil.
Bila je to bolj obnova kot učenje.
Spomin kot razsvetljenje.

In od takrat… hodim naprej. Včasih po prstih. Včasih z zanosom. Včasih z dvomi.

A moj glas je zdaj moj.
In čeprav ni vedno glasen, je vedno prisoten.

Govori mi, kadar sem utrujen.
Govori mi, kadar grem mimo sebe.
In me spomni:

“Ni ti treba biti več to, kar nisi.
Samo bodi. Samo poslušaj. Samo živi.”

In to je dovolj.

5. poglavje

Srečanja z višjo resnico (in sabo)

Obstajajo trenutki, ki ne sodijo v čas. Ne veš natančno, kdaj so se zgodili. Niti kako. Veš samo, da si bil tam – in da po tem nikoli več nisi bil isti.

Ne govorim o videnjih angelov ali razsvetljenja v holivudskem stilu. Govorim o trenutkih, ko se zavest razširi, kot da se odpre okno, in skozi njega zapiha svetloba, ki ni od tega sveta – a je obenem najbolj domača.

En tak trenutek se je zgodil v tišini.

Sedel sem v meditaciji. Ne v iskanju nečesa. Pravzaprav sem bil nekoliko utrujen od iskanja. Samo bil sem tam, z zaprtimi očmi, rahlo razdraženo in brez pričakovanj.

In potem – nič. Ampak res nič. Nobene misli. Nobenega občutka. Samo prostranost. Kot da je vse odpadlo: identiteta, telo, spomin, pričakovanje.

In v tem nič… je bilo vse.
Ne kot podoba. Ne kot glas. Ampak kot gotovost.

“Tukaj sem. Vedno sem bil. Vedno bom.”

Ne znam ti povedati, kdo ali kaj je to bilo.
Bog? Višji jaz? Jaz brez uma?
Ni važno. Bilo je resnično. Bolj resnično od vsega, kar sem kadarkoli doživel.

Od takrat naprej nisem več iskal dokaza, da nekaj obstaja.
Vedel sem.

In ko enkrat veš – ne potrebuješ več dokazov.
Ne potrebuješ prepričevanja.
Ne rabiš, da drugi verjamejo.
Ker resnica ni stvar mnenja. Je izhodišče.

Začel sem zaznavati svet drugače.

V naravi sem čutil prisotnost.
V pogovoru z nekom – vibracijo njegove duše, ki mi je nekaj sporočala brez besed.
V nočnih sanjah – simboli, ki so me prebujali globlje kot budno stanje.

In včasih, ko sem se dotaknil srca drugega človeka v terapiji, sem zaznal nekaj svetega.
Kot da se je skozi mene dotaknila Luč.
Ne moja luč. Ne njegova. Ampak skupna. Iz Enosti.

Spoznal sem, da je svet večplasten.
Obstaja svet forme – kjer rešuješ račune, kuhaš juho, popravljaš odnose.
In obstaja svet resnice – brez forme, brez začetka, brez konca.

In najlepše:

Oba sta tukaj. Istočasno.
Eden znotraj drugega.
In midva – med njima.

Moje srečanje z višjo resnico me ni spremenilo v svetnika.
Še vedno sem človek. Še vedno imam dvome, včasih ego, včasih utrujenost.
Ampak nekaj se je premaknilo:

Zdaj VEM, da nisem samo to.
Da sem tudi tišina pod mislijo.
Svetloba za senco.
Ljubezen pod ranjenostjo.

In to mi daje moč.
Da zaupam tudi, ko ne razumem.
Da molčim tudi, ko bi nekoč kričal.
Da ljubim – tudi takrat, ko bi se ego rad zaščitil.

Ne zato, ker moram. Ampak zato, ker čutim, da je to – jaz.
Tisti pravi jaz. Tihi, svetli, igrivi, prisotni.

6. poglavje

Odpuščanje – svoboda, ki sem si jo končno dovolil

Nekatere rane ne bolijo zato, ker so sveže – ampak zato, ker jih nosimo s sabo že desetletja.
Kot kamen v srcu, za katerega smo že zdavnaj pozabili, da ga nosimo.
Postane del nas. Naša drža. Naš pogled. Naša zgodba.

Moja zgodba je bila dolgo prežeta z občutkom zapuščenosti.
Najbolj boleče je bilo – ker sem bil prepričan, da me je zapustila oseba, ki bi me morala najbolj ljubiti. Moja mama.

Nisem si mislil, da me bo njena odsotnost na moji poroki spremljala toliko let.
Takrat sem si rekel, da sem močan. Da razumem. Da ji odpustim.
A globoko v sebi sem stisnil zobe.
In tisto neizrečeno je ostalo. Zasidrano.
Kot hladen veter, ki pihne skozi odprt okenski okvir – ravno toliko, da se ne moreš ogreti.

Zunanji jaz je šel naprej. Notranji otrok pa je obstal.
Stal je tam – v prazni cerkvi svoje želje po sprejetosti.
In čakal, da pride.

Odpuščanje ni nekaj, kar narediš. Je nekaj, kar se zgodi, ko si pripravljen začutiti.

Šele mnogo let kasneje, na terapiji, sem prvič izrekel stvari, ki so bile preveč težke, da bi jih nosil sam.

Rekel sem:

“Pogrešal sem te. Potreboval sem te. In nisem te dobil.”
“Čutil sem se nepomembnega. Nevidnega. Nezaželenega.”

In prvič sem dovolil, da te besede niso graja, ampak resnica.
Ne očitek – ampak klic iz globine.
Ne zahteva – ampak priznanje rane.

In potem je prišla solza. Ne ena. Mnoge.

To niso bile solze jeze. To so bile solze priznanja.
Solze, ki so izpirale zamero, kot dež izpira prah s stare poti.
Solze, ki so rekle:

“Vem, da si dala, kolikor si znala. Vem, da si tudi ti ranjena. Vem, da nisi znala drugače.”

To ni bilo opravičevanje.
To je bilo spuščanje.
Spuščanje v resnico, ki ne obsoja.
Samo vidi.

In ko sem odpustil njej – sem šele zares slišal sebe.

Tisti del mene, ki je mislil, da ni vreden ljubezni.
Da mora biti boljši, bolj priden, bolj uspešen – da si jo zasluži.

Tisti del mene, ki je nosil v sebi otroka, ki se ni mogel zanesti na nikogar.
Tisti del, ki je iz tega ustvaril cel svet.
Svet nadzora. Svet dokazovanja. Svet prikritega hrepenenja.

In ko sem odpustil…

Ne njej. Ne sebi.
Ampak življenju – ker ni bilo tako, kot sem si želel –
sem začutil svobodo.

Svobodo, da ne iščem več zunanjih dokazov, da sem ljubljen.

Da se ne priklapljam na stare zgodbe.
Da ne ponavljam istih plesov v novih odnosih.
Da izstopim iz vloge žrtve – in vstopim v svojo resnico.

Odpuščanje ni pomenilo, da pozabim.
Pomenilo je, da se ne identificiram več s tistim, kar me je ranilo.
Da sem več kot to.

Danes sem hvaležen za vse. Tudi za prazno klop na moji poroki.

Ker me je naučila, da ne potrebujem zunanjega priznanja, da bi čutil svojo vrednost.
Da lahko sam sebi podarim sprejetost, ki je nisem dobil kot otrok.
Da sem zdaj jaz tisti, ki ljubi. Ki objame. Ki stoji tam – ko drugi ne zmorejo.

In v tem je moja svoboda.
Ne v tem, da je zgodba drugačna.
Ampak da sem jaz drugačen.
Da ne čakam več, da pride.
Ker sem – jaz prišel.

7. poglavje

Učim se ljubiti življenje – vsak dan znova

Ljubezen do življenja ni prišla kot razsvetljenje.
Niti kot dramatičen trenutek, ko se nebo odpre in vse dobi smisel.
Prišla je potiho. Počasi. V majhnih stvareh.
Kot kaplje, ki polnijo vrč. Nevidno. A zanesljivo.

Spomnim se dneva, ko sem vstal in nisem čutil teže.

Ni bilo posebnega razloga. Nič se ni “popravilo”.
A pogledal sem skozi okno in videl, kako se svetloba dotika listov.
In nekaj v meni se je nasmehnilo.

To ni bil nasmeh v obraz. Bil je nasmeh v duši.
Kot da je življenje reklo:

“Opaziš me? Tukaj sem. Vedno sem bil.”
In sem rekel: “Tudi jaz sem tukaj. Zdaj.”

Začel sem uživati v stvareh, ki sem jih prej jemal za samoumevne.

Vonj kave. Občutek vode na koži.
Smeh s prijateljem, ki pride nepričakovano.
Miren trenutek v avtu, ko ne rabim nikamor.

In ja – tudi vino.
Ne kot pobeg. Kot praznovanje.
En kozarec, počasi, s hvaležnostjo. Kot obred.

Včasih si mislim: če bi mi nekdo to rekel pred leti, bi ga zavrnil.
Preveč sem bil zaposlen z zdravljenjem, iskanjem, razreševanjem.
A zdaj vem – prava duhovnost ni samo v globinah bolečine.
Je tudi v površini veselja.

Začel sem se igrati. Ne z drugimi. S sabo. Z življenjem.

Ne jemljem več vsega tako resno.
Če nekaj ne uspe – prav. Če nekaj boli – čutim. Če nekaj pride – sprejmem.

Ne rabim več dokazovati, da sem “ok”.
Ne rabim več skrivati, da kdaj nisem.
Preprosto – sem.

In to je takšen luksuz, da ga ni mogoče kupiti.
To je svoboda, ki pride, ko si dovoliš biti – človeški.
Ne popoln. Pristen.

Vse večkrat začutim hvaležnost – ne kot prakso, ampak kot spontano stanje.

Zjutraj, ko se zbudim. Zvečer, ko ležim v postelji in poslušam tišino.
V pogovoru, ki se dotakne srca. V trenutku, ko vidim svoje napake – in si jih oprostim.

Hvaležen sem tudi za svoje telo.
Za to, da me nosi. Da diha. Da še vedno čuti.
Za vse, kar sem mu nekoč očital, in za vse, kar mi je kljub temu dalo.

In še nekaj sem spoznal: Radost je duhovna praksa.

Ni samo posledica – je izbira.
Lahko jo treniraš. Neguješ.
Lahko se jo spomniš – tudi sredi izziva.

Ni vedno glasna. Ni vedno eksplozivna.
Včasih je nežna, kot topla roka na tvojem ramenu.
Ki ti reče:

“Tukaj sem.
Življenje ni problem, ki ga moraš rešiti.
Je darilo, ki ga lahko – če si pripravljen – objameš.”

In jaz sem se ga naučil znova objeti.

Ne z vsem.
A dovolj.
Dovolj, da živim z odprtim srcem.

8. poglavje

Danes

Danes ne vem vsega.
In prvič v življenju s tem nimam težav.

Včasih sem iskal odgovore kot odvisnik – vsak odgovor je bil obliž na rano negotovosti.
Zdaj pa znam sedeti v vprašanju.
Zdržati tišino.
Zaupati, da bo prišlo – ali pa ne.
In da je oboje v redu.

Danes nisem tisti, ki sem mislil, da moram biti. In to me osvobaja.

Nisem popoln. Nisem razsvetljen. Nisem brez dvomov.
A sem iskren.
Sem prisoten.
Sem dovolj.

Svoje rane ne nosim več kot breme – nosim jih kot medalje.
Ne kot dokaz trpljenja, ampak kot potrdilo o poti.
O tem, da sem preživel – ne samo fizično, ampak notranje.
Da sem se razbil – in se z ljubeznijo sestavil nazaj. Po svoje. Bolj resnično.

Danes duhovnost ne pomeni bega iz sveta, ampak prisotnost v njem.

V pripravi kosila. V pogovoru z znancem. V dolgih tišinah, kjer se ne mudi nikamor.
V objemu. V molku. V kozarcu vina ob koncu dneva.
V trenutku, ko začutim srce drugega človeka – in mu pustim, da me doseže.

Moja vera ni več v pravilih, sistemih ali obredih.
Moja vera je v življenju. V sebi. V zavesti, ki me prežema in presega.
In vem – z gotovostjo, ki ne rabi potrditve – da je ta zavest sveta.
Da sem jaz sveta. Da si ti svet. Da je vse – eno.

Danes sem si bližje kot kadarkoli prej.

Znam slišati, kdaj se moj notranji otrok oglasi.
Znam si reči “ne”, ko me nekaj pelje stran od resnice.
In “da”, ko začutim življenje, ki kliče k razširitvi.

Znam biti sam – in ne osamljen.
Znam jokati – in ne biti zlomljen.
Znam ljubiti – brez pogojev, brez igre, brez strahu.

Danes je moje življenje moj dar.

Ne dar, ker je lahko.
Ampak dar, ker je resnično.

Ne iščem več smisla. Smisel najde mene – vsak dan znova.
Ko grem spat z mirom v srcu. Ko pogledam človeka v oči brez maske.
Ko si priznam, da ne vem – in se vseeno odločim ljubiti.

Danes sem.
In to je dovolj.
Vse ostalo je pesem, ki jo še pišem.

9. poglavje

Za bralca

Če si prebral to knjigo do sem, si potoval z menoj.
Ne kot opazovalec.
Kot soudeleženec.
Kot srce, ki prepoznava srce.

Ne vem, kaj si ob tem začutil.
Morda si se prepoznal v kateri od mojih ran.
Morda si se nasmehnil ob kakšnem mojem padcu.
Morda si obmolknil tam, kjer sem tudi sam nekoč samo molčal.

Kar ti želim reči je tole:

Ni ti treba biti popoln. Ni ti treba biti razsvetljen.
Ni ti treba razumeti vsega.
Dovolj je, da si. Tukaj. Prisoten. Resničen.

In to, dragi bralec, je pogum.
Ne, da ne čutiš strahu – ampak da si kljub njemu dovoliš ljubiti.
Ne, da imaš vse odgovore – ampak da si jih nehal iskati iz nuje.
Ne, da si brez napak – ampak da jih nosiš s ponosom, kot zemljevid poti.

Če sem ti lahko s to knjigo podal dlan, naj bo to dlan sprejetosti.
Če sem ti lahko prižgal lučko, naj bo to lučka, ki ti osvetli tvoj lasten obraz – tak, kot je. Z gubami, brazgotinami, toplino.

Ne pišem ti kot tisti, ki je prišel na cilj.
Ampak kot nekdo, ki je končno nehal bežati.
Ki je usedel svoje ranjene dele k isti mizi – in jim natočil čaj.
Ki je začel govoriti resnico, še preden je bila popolna.

Vem, da si pogumen. Vem, da si iskalec.
In vem, da si vreden ljubezni – že zdaj. Brez sprememb. Brez pogojev. Brez “še malo”.

Če se boš kdaj počutil izgubljenega – spomni se:

Vse, kar iščeš, že živi v tebi.
Samo prisluhni. In bodi nežen.

Naj te tvoje življenje objame tako, kot si si vedno želel, da bi te kdo objel.

Hvala, ker si hodil z menoj.
Hvala, ker si.
In če imaš solzo v očeh – naj ti pove, da si na pravi poti.

Drugi del

Živeti iz Resnice – vsakdan kot sveti prostor

11. poglavje

Resnica kot pot, ne cilj

Nekoč sem mislil, da je resnica razodetje.
Da bo prišel trenutek, ko me bo preplavila in mi odgovorila na vsa vprašanja.
Da bo čista, svetla in nedvoumna.

Danes vem, da resnica ni nekaj, kar “pride”.
Resnica je nekaj, kar postaneš.
Korak za korakom. Trenutek za trenutkom.
Odločitev za odločitvijo.

Živeti resnico pomeni poslušati.

Ne samo druge. Sebe.
Tisti notranji glas, ki ne kriči, a ve.
Tisto tiho nelagodje, ko izgovoriš “ja”, a v tebi nekaj zavpije “ne”.
Tisto mehko toplino, ko se nekaj v tebi razširi in zašepeta: “To sem jaz.”

Resnica ni nekaj, kar najdeš – ampak nekaj, kar si pripravljen sprejeti.

Včasih pride kot šepet. Drugič kot pretres.
A nikoli ne laže.
Ni vedno prijetna. Pogosto ni udobna.
A vedno je osvobajajoča.

V sebi nosiš kompas. In če si dovolj tih – ga boš slišal.
Vprašanje ni, ali veš, kaj je prav.
Vprašanje je: si pripravljen to živeti?

Največja ovira resnici je strah: da ne bomo ljubljeni, če bomo resnični.

Zato si nadenemo maske. Igramo vloge. Prilagajamo se.
A v resnici se s tem oddaljujemo.
Ne od drugih. Od sebe.

In ko se enkrat oddaljiš od sebe – izgubiš smer.
Tudi če je pot “prava”, ne bo tvoja.
In nobena zmaga, dosežek, potrditev te ne bo potešila.

Resnica je notranji mir, ne zunanja potrditev.

Ko živiš v resnici, ni nujno, da vsi ploskajo.
A ti zvečer mirno zaspiš.
Pogledaš se v ogledalo – in si zvest.
Ne popoln – zvest.

In to je največja svoboda, ki sem jo kdaj izkusil.
Da ne rabim več nikogar prepričati.
Da ne rabim več sebe skrivati.
Da preprosto sem – in to zadošča.

Resnica ni cilj. Je pot.

Včasih hodiš po njej odločno. Drugič omahujoče.
Včasih misliš, da si zgrešil – a te prav ta trenutek pripelje bližje.

Vsak dan je nova priložnost, da se vprašaš:

“Ali sem danes živel sebe?”
In če nisi – ni sramote. Samo milost.
Da to opaziš. In jutri poskusiš znova.

Ne iščem več ultimativne resnice.
Iščem samo to:
da sem iskren v tem trenutku.
Do sebe. Do tebe. Do življenja.

In če to uspem – potem sem na pravi poti.

12. poglavje

Igrivost kot duhovna praksa

Ko pomisliš na duhovnost, si verjetno ne predstavljaš nekoga, ki se smeji na ves glas.
Ali nekoga, ki se igra kot otrok, dela napake in si jih odpusti s humorjem.

Ampak jaz verjamem, da je ravno to – duhovnost.
Ne samo sedenje v meditaciji in analiziranje ran.
Ampak tudi to, da si dovoliš – uživati življenje.

Dolgo sem bil prepričan, da rast pomeni trpljenje.
Da je treba najprej globoko pasti, da si potem “vreden” milosti.
Da je duhovnost nekaj resnega. Zbrisanega. Tihega.

Danes vem: duhovnost je tudi smeh v solzah.
Je trenutek, ko ti gre vse narobe – in se lahko smejiš temu.
Ko si rečeš: “No, pa sem spet padel.”
In nato dodaš: “Ampak elegantno!”

Igrivost me je rešila. Večkrat.

Ko sem bil tik pred tem, da zlezem v svojo staro vlogo žrtve – sem se vprašal:

“Bi si lahko dovolil pogledati na to z malo več lahkotnosti?”
“Kaj če to ni tragedija, ampak črna komedija?”

In pogosto se je napetost stopila.
Kot da bi življenje čakalo, da se neham jemati tako zelo resno.

Biti igriv pomeni: ne verjeti v vsako svojo misel.

Ego je mojster resnosti. Duh pa ljubi gibkost.
Ko sem začel opazovati, kako pogosto dramatiziram, kontroliram, kompliciram – sem se samo… nasmehnil.

Kot bi gledal sebe kot lik v filmu:
Aha, poglej ga, spet misli, da mora “popraviti svet”.
Spet misli, da je “preveč” ali “premalo”.
Spet rešuje druge, ker mu je neprijetno biti s sabo.

In ta nasmeh je postal moj prijatelj.
Ni izničil bolečine – ampak jo je objel z milino.

Igrivost ni nezrelost. Je zrelost z odprtim srcem.
Je umetnost, da si dovolimo biti nepopolni – in še vedno dovolj.
Da se zmotimo – in to vzamemo kot del igre.
Da se učimo – in ne rabimo vedno “biti že tam”.

Včasih samo zaplešem. Sam s sabo. V kuhinji.
Včasih si rečem kaj naglas, samo zato, da se nasmejem.
Včasih se spomnim, kako sem bil kot otrok – in ga povabim nazaj v svoje življenje.

In v teh trenutkih – sem najbolj resničen.
Ker ni več napora. Samo tok.

Tudi Bog se, po mojem, kdaj nasmeji.
Ko me vidi, kako se znova zapletam.
Kako znova pozabim, da sem že dovolj.
In ko končno spustim – me ljubeče poboža. In reče:

“Končno. Zdaj greva naprej. Skupaj.”

Torej – če te kdaj prime, da bi bil resen, trd, duhovno pravilen…
Se raje vprašaj:

“Kaj bi naredil moj notranji otrok zdaj?”
“Kaj bi naredil človek, ki mu ni treba ničesar dokazati?”
“Kaj če je življenje sveto tudi takrat, ko se smejim na ves glas?”

In potem… poskusi.
Mogoče si boš rešil dan. Mogoče celo življenje.

13. poglavje

Zavest v odnosih

Če bi me kdo pred leti vprašal, kaj pomeni “imeti dober odnos”, bi odgovoril nekaj v stilu:
“Razumevanje, zaupanje, komunikacija.”
In ja, vse to drži.
Ampak danes vem nekaj globljega:

Odnos je ogledalo moje zavesti.
Ni to, kar se dogaja med nama. Je to, kar se dogaja v meni, ko sem v odnosu s tabo.

Odnos je kraj, kjer pridejo na dan vse moje notranje zgodbe.

Ko pričakujem, da me boš potrdil.
Ko se bojim, da me boš zapustil.
Ko želim, da me “rešiš”.
Ko te želim popraviti, ker me tvoja resnica ogroža.

Vse to ni “ti”. To sem jaz.
Moji notranji otroci. Moje projekcije. Moje pogojene reakcije.
In odnos mi jih ponudi – ne kot kazen, ampak kot darilo.
Darilo, da jih končno pogledam. In jih spustim.

Včasih sem želel, da me odnosi osrečijo.
Zdaj jih sprejemam kot kraj, kjer postanem cel.

Ne iščem več, da me dopolniš.
Želim, da me spomniš.
Na tiste dele mene, ki še niso ljubljeni.
Ki še čakajo, da jih objamem – jaz sam.

Ko se zavedam tega, si lahko ob meni karkoli – vesel, jezen, tiho.
In jaz ostanem tukaj. Prisoten. Ne popravim te. Ne pobegnem. Ne igram igre.

To ne pomeni, da sem hladen. Pomeni, da sem svoboden.

V partnerskih odnosih sem se največ naučil o sebi.

Kolikokrat sem ljubil z glavo – da bi preživel.
Kolikokrat sem potreboval drugo osebo, da mi dokaže, da sem vreden.
Kolikokrat sem dal preveč – da bi bil sprejet.
In kolikokrat sem si zatiskal oči, ker me je resnica preveč bolela.

Danes ljubim počasneje. Globlje.
Z več tišine.
Ne kot nekdo, ki hoče “uspeti v odnosu”.
Ampak kot nekdo, ki želi preprosto – biti v stiku.

Tudi družina me je učila. Še vedno me.

Stari vzorci molka. Nerazrešeni pogovori. Neizrečene bolečine.
Nekoč sem želel, da se vse “uredi”.
Danes vem, da je dovolj, če sem jaz jasen, mehek in v resnici.

In ko jaz ostanem v srcu, se nekaj v prostoru spremeni.
Ni treba, da vsi razumejo.
Samo začutijo.
In to je pogosto več kot dovolj.

Odnos do drugega se začne z odnosom do sebe.
Če si ne upam povedati resnice – jo bom prikrival tudi drugim.
Če si ne odpustim – bom težko zares odpustil tebi.
Če ne verjamem, da sem vreden ljubezni – bom od tebe zahteval dokaze.

Zato so mi odnosi postali praksa.
Vsakič, ko me nekaj zbode, se vprašam:

“Kaj mi ta oseba kaže o meni?”
“Kateri del mene me prosi, da ga vidim?”
“Kaj je tukaj priložnost za več resnice?”

In v tem je svoboda.
Odnos ni več boj. Postane prostor zavestnega srečanja.

Ko dva človeka ne potrebujeta drug drugega za svojo vrednost –
ampak si dovolita biti – takrat se zgodi nekaj svetega.

To ni odnos, ki “izgleda popolno”.
To je odnos, ki diha.

Z radostjo nadaljujem. Po odnosih, kjer se zavest zrcali skozi druge, se zdaj obrnemo navznoter – v telo, ki je naš prvi in zadnji dom. Ne tempelj idealov, ampak sveti prostor prisotnosti.

14. poglavje

Telo kot tempelj

Dolga leta sem svoje telo gledal kot stroj.
Nekaj, kar mora “delovati”.
Nekaj, kar lahko zanemarim, dokler me ne opozori.
In ko je to opozorilo prišlo – v obliki bolezni – sem bil šokiran.
Kot da me je izdalo.

A danes vem:

Ni me izdalo.
Telo je zame govorilo že dolgo, jaz pa ga nisem slišal.

Telo je prvo, kar pride z nami, in zadnje, kar odide.
Dihalo je, ko še nisem vedel, kdo sem.
Bijalo je zame, ko sem ga sovražil.
Nosilo je moje čustvene rane, še preden sem jih znal ubesediti.

In danes…
Mu dajem prostor, ki si ga vedno zaslužilo.

Telo je zame postalo tempelj – ne ker je popolno, ampak ker je sveto.

Z vsakim vdihom se z njim vračam domov.
Z vsakim gibanjem se spomnim, da sem živ.
Z vsakim dotikom – sebi ali drugemu – se vračam v občutek, ki je bolj resničen od vseh misli:

Prisotnost. Čutenje. Tukaj. Zdaj.

Prehrana je postala daritev.
Ne zato, ker moram jesti “zdravo”, ampak ker si moje telo zasluži ljubezen.
Hrana ni več gorivo – je komunikacija.
Tudi kozarec vina ni greh – je čaščenje lepote, če ga zaužijem z zavedanjem.

Telo mi pove, kaj potrebuje.
Ko sem v stiku z njim, ni več potrebe po samokaznovanju ali pretirani disciplini.
Pride ravnovesje. Naravno. Brez prisile.

Dotik. Gibanje. Počitek.
To niso “prakse”. To so molitve.

Ko se raztegnem zjutraj – molim za mehkobo.
Ko se objamem – molim za sprejemanje.
Ko si dovolim spati brez krivde – molim za dovoljenje, da sem dovolj, tudi brez “narejenega”.

Moje telo ni več predmet kritike.
Je sogovornik. Je glasnik. Je sveti prostor.

Tudi bolečina me je naučila spoštovanja.

Ko me je telo ustavilo, je to naredilo iz ljubezni.
Ne iz sovraštva. Ne iz maščevanja.

Danes, ko čutim napetost, ga ne ignoriram več.
Vprašam ga:

“Kaj mi želiš povedati?”
In skoraj vedno odgovori – s toplino, s spominom, z nežnim opomnikom.

Telo je pot domov.

Ne duhovna ideja. Ne oddaljen cilj.
Ampak toplo, dišeče, krvaveče, utrujeno, živo telo.

Tukaj sem. Tukaj diham. Tukaj ljubim. Tukaj čutim.
In vse, kar sem iskal zunaj – je bilo vedno tukaj, v meni.
V mojem telesu.

In za to – sem mu neskončno hvaležen.

15. poglavje

Pogovor z Višjim jazom

Vse, kar sem iskal v drugih – vodstvo, modrost, mir – je bilo vedno v meni.
Ne v glavi. Ne v čustvih.
Globoko spodaj – ali bolje rečeno, globoko znotraj.
Tam, kjer je tišina gosta kot svetloba.
Tam, kjer ni vprašanj, ker je prisotna gotovost brez besed.

To je moj Višji jaz.
Ne neka višja entiteta, oddaljena in mistična.
Ampak jaz, ki se me spomnim, ko sem zares tih.

Pogovor z Višjim jazom ne poteka v stavkih.

Ni kot notranji dialog. Ni analitičen.
Je bolj kot uvid. Kot vednost, ki se pojavi nenadoma –
in hkrati z občutkom: »To sem vedel ves čas.«

Ko se pogovarjam z Višjim jazom, čutim, da govorim sam s seboj –
a z verzijo sebe, ki ne rabi ničesar dokazati.
Z verzijo sebe, ki je že sprejela vse, kar sem.

Včasih pride kot stavek. Nežen. Jasen. Neposreden.

“Zaupaj.”
“Spusti.”
“To ni tvoja pot.”
“Ostani v srcu.”
“Ni tvoje, da rešuješ. Samo ljubi.”

Ko pride ta glas, ni dvoma.
Ne sprašujem, če je prav.
Preprosto – vem.

Nekoč sem dvomil vanj. Zdaj dvomim v svoje dvome.

V preteklosti sem si mislil, da je to zgolj moja domišljija.
Da si nekaj predstavljam, da bi si olajšal odločitev.
A potem so se stvari odvile.
In pokazalo se je, da je glas imel prav – vedno.

Zato danes, ko ga zaslišim, ne čakam več.
Ne iščem potrditve zunaj.
Ne vprašam prijateljev, ne iščem znamenj.
Zato ker je znak – že prišel. Znotraj mene.

Povezava z Višjim jazom ni privilegij. Je naravno stanje.

Smo bili vsi že tam.
Kot otroci – ko smo se igrali brez skrbi.
Kot zaljubljeni – ko je svet zasijal.
Kot ustvarjalci – ko smo se izgubili v trenutku.

Takrat ne razmišljaš, kako “biti v stiku”.
Takrat si stik.

Vprašanja, ki jih Višji jaz rad sliši, niso “Kaj naj naredim?”
Ampak:

“Kdo sem v tem trenutku?”
“Kje me zadržuje strah?”
“Kaj mi želi življenje pokazati?”
“Ali to odločitev vodim jaz – ali vodi mene stari vzorec?”
“Kaj bi izbral, če bi zaupal, da sem voden?”

In ko si jih zastavim iskreno, odgovor pride sam.

Ta stik me uči poguma, nežnosti in ponižnosti.

Ne zahteva, da sem “duhovno napreden”.
Ne rabi, da sem brez napak.
Samo to, da sem pristen. Da poslušam.
In da si upam slediti – tudi takrat, ko je pot neznana.

Zato danes ne potrebujem več toliko zunanjih vodnikov.
Ker imam notranjega.
In on – nikoli ne izgubi poti.

16. poglavje

Bolečina kot učitelj

Dolga leta sem se boril z bolečino.
Nisem je maral. Nisem je hotel.
Delal sem vse, da bi jo pregnal – z duhovnostjo, z disciplino, z razumevanjem, z begom.

In bolj ko sem jo potiskal stran, bolj je trkala.
Včasih kot tihi šepet v prsih.
Drugič kot tesnoba, ki ni poznala razloga.
In včasih kot bolezen, ki me je zaustavila z vso silo.

Danes jo gledam drugače. Ne kot sovražnico. Kot učiteljico.

Ne pride po naključju.
Pride, ko sem šel mimo sebe. Ko sem ignoriral notranji glas.
Ko sem želel obiti resnico. Ko sem izbral udobje namesto iskrenosti.

In bolečina me spomni:

“Nisi tukaj, da bi bežal. Tukaj si, da bi bil prisoten.”
“Tudi to – te kliče nazaj k sebi.”

Ko sem prvič sedel z bolečino – brez da bi jo popravljal – se je zgodilo nekaj svetega.

Ne, ni izginila. Ni se zmanjšala.
Ampak jaz sem postal večji.
Postal sem prostor, ki jo lahko sprejme.
In v tem prostoru… se je nekaj sprostilo.

Kot bi me bolečina nehala stiskati.
Ker sem jo končno slišal.

Bolečina govori v jeziku telesa, srca, sanj, tišine.

Včasih reče: “Poglej sem.”
Drugič: “Spusti.”
Včasih: “Dovoli si jokati.”
In včasih: “Ne pretvarjaj se, da te ne boli.”

Največkrat ne potrebuje razlage.
Potrebuje prostor. Prisotnost. Sočutje.
Ne intelektualiziranja – ampak čutenje.

Duhovna pot ni pot brez bolečine. Je pot, na kateri ji ne bežiš več.

Zato lahko danes, ko pride, rečem:

“Dobrodošla. Kaj mi prinašaš?”
“Kaj še v meni čaka, da ga pogledam z ljubeznijo?”
“Kaj me ta rana spominja, da sem pozabil?”

In ko tako vprašam, pride odgovor.
Ne vedno v besedah. Pogosto kot notranji premik.
Kot objem. Kot izdih. Kot mir.

Včasih me še vedno boli. A zdaj vem: to ni konec. To je prehod.

Za vsako bolečino je nekaj več.
Nekaj, kar čaka, da pride na plano.
Ljubezen, ki se želi izraziti.
Resnica, ki se želi izgovoriti.
Svoboda, ki se želi utelešati.

In bolečina je njen glasnik.

Zato ji ne rečem več: “Pojdi stran.”
Rečem ji: “Hvala. Zdaj te vidim.”
In to – je pogosto dovolj, da začne odhajati.

Ne ker sem jo premagal.
Ampak ker sem jo spustil k sebi.

17. poglavje

Smrt kot vrata, ne kot konec

Ko mi je zdravnik rekel, da imam tumor in morda le še nekaj mesecev življenja, sem prvič res začutil dih smrti.
Ni bil strašen. Bil je… prisoten.
Kot senca, ki stoji v kotu sobe in te opazuje.
Ne zato, da te prestraši. Zato, da ti pove:

“Zdaj boš živel zares.
Zdaj ne bo več prostora za laži.”

Smrt me ni začela preganjati. Začela me je prebujati.

Nenadoma ni bilo več časa za “nekega dne”.
Ni bilo več energije za vljudnost, za igre, za površine.
Prišlo je samo eno vprašanje – golo, neizprosno in resnično:

“Ali res živiš – ali samo čakaš?”
“Ali si zvest sebi – ali odlašaš z življenjem?”

Smrt me je naučila bistva.

Kaj je zares pomembno.
Kdo me zares ljubi.
Kaj ostane, ko izginejo vloge, dosežki, imidž, status, nalepke.

Ko gledaš smrt v oči, odpade vse, kar ni resnično.
In kar ostane…
je svetlo.
Je mehko.
Je preprosto.

Od takrat ne čakam več.

Ne odlašam z resnico.
Ne odlašam z ljubeznijo.
Ne odlašam s tistim “nekega dne bom…”
Ker vem, da “nekega dne” morda ne pride.
In življenje – si zasluži, da ga živim zdaj.

Smrt mi ni vzela miru. Podarila mi ga je.

Ker me je osvobodila iluzije večnosti.
Ker me je povabila v zavedanje minljivosti – in s tem tudi svetosti vsega.

Ko veš, da nič ni večno, postane vse dragoceno.
Pogled. Dotik. Beseda. Trenutek.
Vse to postane molitev.

In najbolj sveto od vsega je to: jaz nisem telo. Jaz nisem um.

Jaz sem nekaj, kar bo preživelo smrt.
Nekaj, kar se ne da ubiti.
Nekaj, kar žari skozi oči, diha skozi srce, ljubi skozi prisotnost.

In to je to, kar sem začutil takrat – ko sem pogledal smrti v oči.
Ne konec.
Ampak… vrata.

Vrata v novo razumevanje.
Vrata v hvaležnost.
Vrata v zavest, ki ne umre.

Danes živim z občutkom: vsak dan je zadnji. In prvi.

Ne v strahu – v radosti.
Ne v hitenju – v prisotnosti.
Ne v želji, da bi pustil pečat – ampak da bi bil resničen.

Ker če bom to, kar sem – bo moj odtis ostal.
V srcih, v tišini, v svetlobi.

Smrti se ne bojim več.
Ker vem, da je ni.
Samo sprememba je.
Samo vrnitev.
Samo… resnica.

18. poglavje

Hvaležnost kot notranje stanje

Včasih sem hvaležnost razumel kot vljudnost.
Kot nekaj, kar “bi moral” čutiti, da bom duhovno bolj razvit.
Pisanje seznamov, ponavljanje afirmacij, iskanje “pozitivnega”.

In delovalo je – na površini.
A šele, ko sem se spustil globlje vase, sem jo začel zares čutiti.
Ne kot misel.
Kot stanje.
Kot naravno posledico prisotnosti.

Hvaležnost pride, ko prenehaš misliti, da ti pripada karkoli.

Ko se zbudiš zjutraj – in ne jemlješ diha za samoumevnega.
Ko piješ vodo – in si zavesten, da jo imaš.
Ko pogledaš človeka – in si rečeš:

“Hvala, da sva zdaj tukaj. Skupaj. V tem trenutku.”

Hvaležnost ni reakcija na “dobro”.
Je odziv srca, ki vidi življenje takšno, kot je – in reče da.

Najglobljo hvaležnost sem začutil v bolečini.

Ko sem padel – pa sem ugotovil, da še vedno diham.
Ko sem bil sam – pa sem zaznal toploto v prsih.
Ko sem mislil, da sem izgubljen – pa sem bil le povabljen bližje k sebi.

In takrat sem si rekel:

“Če sem lahko hvaležen tudi tukaj… potem zmorem vse.”

Hvaležnost ne potrebuje razloga.
Včasih me preplavi kar tako.
Med kuhanjem. Med vožnjo. Med tuširanjem.
Sredi navadnega trenutka – pride neponovljiv občutek:

“To. To je življenje. In jaz sem v njem. Zdaj.”

Nič posebnega. Vse sveto.

Ko sem nehal iskati popolnost, sem našel hvaležnost.

Za ljudi, ki so me prizadeli – ker so me naučili meje.
Za bolezen – ker me je pripeljala domov.
Za solze – ker so mi umile dušo.
Za tišino – ker v njej spoznavam sebe.

In za sebe – ker sem si končno dovolil čutiti.
Ne zadrževati. Ne analizirati.
Samo čutiti.

Danes hvaležnost ni več vaja. Je moj dom.
Ko se izgubim – se vanjo vrnem.
Ne kot k disciplini. Kot k objemu.

Svet je nepopoln. Jaz sem nepopoln.
In prav v tej nepopolnosti – najdem najlepšo molitev:

“Hvala.
Za vse, kar sem.
Za vse, kar ni bilo.
In za vse, kar še prihaja.”

19. poglavje

Ustvarjanje z dušo

Nekoč sem ustvarjal zato, da bi me opazili.
Da bi dokazal, da znam, da vem, da sem vreden.
Vsaka beseda, vsak projekt, vsak napor – je bil klic:

“Poglejte me. Slišite me. Potrdite me.”

In čeprav sem ustvarjal iskreno, je bilo pod tem vedno nekaj:
nekaj stisnjenega, napetega, od življenja ločenega.
Energija “moram”.
Energija “naj bo dovolj dobro”.
Energija “še nisem tam”.

Danes ustvarjam drugače.

Ne da bi bil boljši.
Ampak ker sem bolj jaz.
In ko sem jaz – potem ustvarjanje ni več napor. Je tok.
Kot voda, ki teče po rečni strugi.
Naravno. Brez vprašanj. Brez naprezanja.

Ko ustvarjam z dušo, ne ustvarjam več zase. Ustvarjam skozi sebe.

Besede pridejo, in vem, da niso samo moje.
Dotik pride, in čutim, da ga vodi nekaj več.
Navdih pride, in ni mi treba razlagati, zakaj – samo sledim.

To ni več moja volja. To je povezanost.
To je življenje, ki me uporablja – nežno, ljubeče, sveto.

In kar je najlepše: ničesar več ne pričakujem nazaj.

Ne potrebujem aplavza. Ne potrebujem uspeha.
Ker ko nekaj pride iz resnice – je že izpolnjeno, še preden pride do drugega.
Tako kot dih – ki je dar že v izdihu, ne v odzivu.

In če koga doseže – čudovito.
Če ne – še vedno je čisto.
Ker ni bilo ustvarjeno iz potrebe, ampak iz polnosti.

Včasih pišem. Včasih govorim. Včasih molčim.
Vse to je ustvarjanje.

Ustvarjanje ni le v vidnem.
Je v energiji, ki jo prineseš v prostor.
Je v načinu, kako pogledaš človeka.
Je v tišini, ki jo ohraniš, kadar bi prej govoril iz strahu.

Ko je duša prisotna, postane vsaka kretnja sveta.
Tudi prazen list je že molitev.

Ustvarjam, ker ne morem več drugače.
Ker če zadržim to, kar sem – umiram.

In če dovolim, da steče – živim.
Ne zaradi rezultata. Zaradi resničnosti v dejanju.

In če se to dotakne srca drugega – potem se srečava.
In oba za hip občutiva:

“Nisem sam.”
“Tudi jaz tako čutim.”
“Tudi jaz sem luč.”

In zato danes ustvarjam z ljubeznijo.
Ne z ambicijo.
Z nežnostjo.
Z resnico.
Z dušo.

In prav to…
je zame največje poslanstvo.

20. poglavje

Vprašanja, ki jih nosim v sebi

Čedalje manj imam odgovorov.
In čedalje bolj me to pomirja.

Nekoč sem mislil, da bom, ko “bom ozdravljen”, “razsvetljen” ali “cel”, končno vedel.
Končno razumel, zakaj se je vse zgodilo.
Končno znal razložiti, kaj je smisel.

Danes ne vem.
In danes mi to ni več problem.
Ker vem nekaj drugega:

da vednost ni cilj.
Da je srce večje od razlage.

V meni živijo vprašanja.
Ne kot problemi, ki jih je treba rešiti.
Kot semena, ki klijejo – v svojem ritmu.

Nosim jih kot prijatelje.
Kot modre starešine, ki ne govorijo pogosto, a so vedno tam.

In včasih mi odgovarjajo. Ne v stavkih. V občutkih.
Drugič – samo obstanejo v meni, kot prostor.
Prostor, kjer lahko diham brez potrebe po zaključku.

Tukaj so nekatera:

  • Kako lahko ostajam v resnici, tudi ko življenje zaboli?
  • Kje še vedno iščem potrditve, namesto da bi se zasidral vase?
  • Katerega dela sebe še nisem pripravljen pogledati z ljubeznijo?
  • Kako lahko s svojim delovanjem ne dodajam strahu – ampak zavest?
  • Kaj bi naredil, če bi danes vedel, da jutri odidem?
  • Kako bi izgledal moj dan, če bi ga živel kot daritev?
  • Kje še vedno zadržujem ljubezen – sebi, drugim, življenju?
  • Kaj me še vedno kliče, pa si ne dovolim slišati?

Ne iščem več dokončnih odgovorov.
Iščem prisotnost, s katero lahko nosim vprašanja.

Iščem mehkobo, s katero se lahko dotaknem ran.
Iščem tišino, v kateri vprašanje postane pesem.
In pesem… molitev.

Če si prišel z mano do tukaj, si verjetno tudi ti iskalec.
In morda v tebi živijo tvoja lastna vprašanja.
Morda jih še nisi izgovoril. Morda jih še skrivaš.
Morda jih nosiš kot jaz – nežno, skrbno, s čudenjem.

Vem nekaj:
Ni ti treba vedeti vsega.
Ni ti treba imeti rešitev.
Ni ti treba biti gotov.

Dovolj je, da si resničen v tem, kar čutiš.

Dovolj je, da si živ.

In če si upaš obstati v vprašanju…
morda nekega dne – v sebi zaslišiš odgovor.
Ne kot misel. Ne kot rešitev.

Ampak kot mir.
Kot domačnost.
Kot šepet duše, ki reče:

“Vse je v redu. Tudi v tem, da ne veš.”
“Tukaj sem. In vedno sem bil.”

Z globoko tišino v srcu zdaj zaključujem tvojo knjigo. Ne s koncem – temveč z prisotnostjo. S stavkom, ki ne želi povedati zadnje besede, ampak nežno obstati s teboj v prostoru, kjer si. Tukaj. Zdaj. Človek. Bitje. Zavest.

Sklep

Tukaj sem. In ti tudi.

Ni mi treba več iskati.
Ne zato, ker sem vse našel.
Ampak zato, ker sem se ustavil.

Ker sem se zazrl vase – in tam, kjer sem prej videl praznino,
sem danes začutil prisotnost.
Mir. Dih.
In globoko zavedanje:

“Tukaj sem.”

Ne kot funkcija. Ne kot vloga.
Kot jaz. Brez oklepajev. Brez mask. Brez potrebe.

In če si s srcem hodil z menoj po tej poti…
potem si zdaj tudi ti – tukaj.

Ne isti kot prej.
Ne nujno z vsemi odgovori.
A z nečim, kar ti nihče ne more vzeti:

z občutkom, da si viden. Da si slišan. Da si.

In to – je največji dar.
To – je vse, kar sva iskala.

Ne bom ti dal navodil za življenje.
Ne bom ti rekel, kdo si.
Ker to veš ti. Sam. V sebi. V tistem tihem, mehkem, resničnem delu sebe,
ki se je včasih skrival – zdaj pa je pripravljen zasijati.

Želim ti tole:

– da si pogumen, ko boš hotel pobegniti,
– mehak, ko boš hotel nadzorovati,
– prisoten, ko boš skušal razumeti,
– resničen, ko boš skušal igrati.

In predvsem:

da si zvest sebi – tudi takrat, ko bo najtežje.
Da si zvest svetlobi v sebi – tudi takrat, ko boš v temi.
In da si zvest življenju – tudi takrat, ko boš utrujen.

Jaz sem tukaj.
Ne kot učitelj. Ne kot rešitelj.
Kot človek.
Ki je hodil. Padal. Odpustil. Ljubil. In še vedno hodi.

In če sem lahko jaz – potem si lahko tudi ti.
V vsem svojem. V vsem človeškem. V vsem svetem.

Hvala ti.
Ker si obstal z menoj.
Ker si bil srce ob srcu.
Ker si se spomnil.

Tukaj sem. In ti tudi.
In to… je dovolj.